Veterinarski center Mateja PLEVNIK s.p.
 Specializirani smo za zdravljenje malih živali.

 
 

Iskanje po vsebini spletnih strani

 
 
 DOMOV  


O KLINIKI

 


MALE ŽIVALI

 


VELIKE ŽIVALI

 


TRGOVINA

Interna medicina
Dermatologija
RTG - rentgen
Ultrazvok
Laboratorij
Kirurgija
Ortopedija
Stomatologija za male živali

Nasveti male živali
Bolezni malih živali
Pogosta vprašanja







mateja plevnik
  T 01 756 41 67
  E info@vet-center.si

Domov | Bolezni

Bolezni psov in mačk

Na tej strani želimo opisati vse bolezni, s katerimi se srečujemo v naši ambulanti. Stran je še v obdelavi, tako da če informacij ne najdete tukaj nas kontaktirajte!

Glavne skupine bolezni:
  Bolezni mačk: Hemobartoneloza
  Bolezni mačk: Mačji aids
  Bolezni mačk: Mačja levkemija

  ZOONOZE (Bolezni, ki so prenosljive na ljudi)
  Urgence
  Infekcijske bolezni psov in mačk
  Bolezni sečil
  Bolezni ustne votline (STOMATOLOGIJA)
  Veterinarska interna medicina
  Bolezni prebavil (GASTROENTEROLOGIJA)
  Bolezni kože (DERMATOLOGIJA)
  Veterinarska onkologija

  ORTOPEDIJA

 

INFEKCIJSKE BOLEZNI

KUŽNI HEPATITIS PSOV

Kužni hepatitis psov je nalezljiva bolezen psov, razširjena po vsem svetu. V zadnjih letih se je pojavnost bolezni zelo zmanjšala na območjih, kjer pse cepijo proti tej bolezni. Še vedno pa se pojavljajo občasni izbruhi bolezni, ki kažejo na to, da je bolezen razširjena pri divjih živalih ( volkovi, lisice), ki predstavljajo vir infekcije za domače pse.

Povzročitelj bolezni je pasji adenovirus 1 (CAV-1). Izven gostitelja preživi tedne ali celo mesece, uniči ga pa npr. raztopina belila (varikina).

Živali se  najpogosteje okužijo z zaužitjem urina, blata ali sline okuženih živali, ozdravljene živali pa z urinom izločajo virus še do 6 mesecev po ozdravitvi.  Prvotno mesto infekcije so bezgavke, od koder virus prodre v kri in nato ostale organe – endotel žil, jetrni in ledvični parenhim, vranica in tudi pljuča.

Bolezen se lahko kaže le kot blago povišanje telesne temperature, lahko pa privede do pogina živali. Smrtnost je 10 – 30%, višja (do 50%) je pri zelo mladih psih. Inkubacijska doba je 4 – 9 dni (čas od okužbe do prvih znakov bolezni). Prvi klinični znak je ponavadi povišana telesna temperatura – nad 40̊C, ki traja 1-6 dni. Pogostejši klinični znaki so še apatija, anoreksija, žeja, konjuktivitis,  »modro oko« (bilateralna motnost roženice), izcedek iz oči in nosu, občasno tudi bruhanje. Ker virus povzroči poškodbe endotelija krvnih žil, lahko opazimo tudi krvavenje iz dlesni ter spontano nastajanje hematomov. Redko se pojavljajo še tahikardija (pohitreno bitje srca), edemi glave, vratu in trupa. Čeprav so pri bolezni najbolj prizadeta jetra, pa v akutnih primerih redko vidimo ikterus (rumeno obarvane sluznice in veznice).

Diagnozo ponavadi postavljamo glede na klinične znake – nenaden pojav bolezni in krvavitve, vendar jo je dostikrat težko ločiti od pasje kuge. Potrdimo jo lahko laboratorijskimi testi, npr. z izolacijo virusa, metodo imunoflorescence…

Terapija bolezni je simptomatska in podporna, temelji predvsem na preprečevanju sekundarne bakterijske okužbe, podporni tekočinski terapiji in kontroli spontanih krvavitev. Pri huje prizadetih psih je potrebna tudi transfuzija cele krvi ali plazme. Pse, pri katerih se pojavi modro oko (tekom bolezni / okrevanja, včasih tudi po vakcinaciji) je treba zaščititi pred močno svetlobo, je pa ta motnost roženice prehodna in načeloma ne potrebuje terapije. Po končani bolezni živali rade jedo, vendar počasi pridobivajo težo.

Najučinkovitejša zaščita psov je vakcinacija, ponavadi ob istem času kot vakcinacija proti pasji kugi. Mladiči, katerih matere so bile vakcinirane, ima jo maternalna protitelesa do 9 -12 tedna, ta pa lahko zmanjšajo učinkovitost vakcinacije.

Pse vakciniramo prvič med 6. in 8. tednom, nato med 10. in 12 tednom, tretje cepljenje med 14 in 16 tednom in čez leto dni 4. cepljenje. Odrasle pse cepimo enkrat letno.

Mihaela Chomicki, DVM

 

KLOPNE BOLEZNI

Lastniki živali so vedno bolj seznanjeni s problematiko klopov in boleznimi, ki jih le-ti prenašajo. Na trgu je mnogo preparatov, ki odganjajo ali pobijajo klope in še vedno velja, da je preventiva ključnega pomena. O tem, katero sredstvo bo najbolje delovalo na vašem ljubljenčku, se je najbolje posvetovati z veterinarjem.

Klope prištevamo med zunanje parazite, od ostalih pršic pa se razlikujejo predvsem po telesni velikosti in specializiranem obustnem aparatu, ki je prilagojen za sesanje krvi. Aktivni postanejo ko se zunanja temperatura dvigne na 5-7 stopinj. Ko se klop prisesa, skupaj s slino izloča encime, ki zavrejo imunski odgovor gostitelja. Za prenos povzročitelja bolezni mora biti klop prisesan prb. 48 ur. Zelo pomembno je, da lastniki redno pregledujejo kožuh kosmatincev. Najpogostejši klinični znaki so nespecifični: utrujenost, neješčnost, »trda hoja«.

Najpogostejše bolezni, ki jih prenašajo klopi v Sloveniji so:
 - Borelioza
 - Anaplazmoza
 - Babezioza
 - Trombocitopenija
 - klopna paraliza...

BORELIOZA Lymska bolezen

Po ocenah naj bi bilo v Sloveniji nekje 50% klopov okuženih z boreliozo. Bolezen povzroča bakterija Borrelia burgdorferi, katero najpogosteje prenaša klop Ixodes ricinus. Znaki so zelo nespecifični: apatičnost, šepanje, povišana telesna temperatura, oslabelost...Bolezen lahko prizadane tudi ledvica, srce in druge organe. Predvsem je prognoza neugodna ob nastanku borelioznega glomerulonefritisa, ki lahko pripelje do odpovedni ledvic.
Ko je povročitelj prisoten v telesu se lahko znaki zelo dolgo ne pojavijo. Inkubacijska doba ni točno določena, vendar bolezen načeloma izbruhne v 2-6 mesecih po okužbi. Ob sumu na boreliozo se psu odvzame kri in pošlje v laboratorij, kjer izmerijo vsebnost protiteles. Protitelesa nastajajo, ko pride imunski sistem živali v stik s povzročiteljem bolezni. Problem nastane ker zvišana raven protiteles še ne pomeni bolezni, ampak le, da so bili psi v stiku s povzročiteljem. Tudi ko se povzročitelja eliminira iz telesa živali, bomo v krvi še vedno dobili povišano raven protiteles. Rezultate krvi je vedno potrebno povezati s kliničnimi znaki, šele nato se veterinar lahko odloči za ustrezno zdravljenje. Borelioza je kronična bolezen, ki jo zdravimo trikrat v razmaku 2-3 mesecev.

ANAPLAZMOZA

Povzroča jo bakterija Anaplasma phagocytophilum, ki jo prav tako prenaša klop Ixodex. Zelo pogoste so okužbe z anaplazmo in borelijo hkrati. Klinična slika je zelo podobna prejšnji in zato zopet nespecifična. Pri dlje časa trajajoči in nezdravljeni anaplazmozi lahko pride do bruhanja, driske ter živčnih znakov v obliki epileptičnih napadov,... Pri visokem procentu psov se ugotovi trombocitopenijo. Veliko psov je okuženih z anaplazmozo vendar bolezen lahko poteka v subklinični obliki in je niti ne opazimo. Tako kot za boreliozo velja, da je potrebno preveriti titer protiteles.

BABEZIOZA

Gre za protozoarno bolezen pri kateri povzročitelji parazitirajo rdeče krvničke in povzročijo njihov razpad. Do okužbe največkrat pride preko klopov možen pa je prenos tudi preko placente, z ugrizom... Klinični znaki babezioze so blede sluznice (anemija), povečane bezgavke, temno obarvan urin, apatičnost in povišana telesna temperatura. Povzročitelja lahko idetificiramo pod mikroskopom vendar se ga zelo težko »najde«, zato negativni krvni razmaz še ne izključi diagnoze. Najboljša preventiva je zaščita pred klopi, ker pri nas ni registriranega cepiva.

 

Irena B. Javornik, DVM

 

 

LEIŠMANIOZA

Leišmanioza je bolezen, ki jo prenaša peščena muha (Phlebotomum). Razširjena je ob mediteranski obali (Hrvaška, Srbija do Grčije, Turčije, Italija, Francija, Španija, Portugalska,....severna Afrika, srednja in južna Amerika) in se zadnja leta širi tudi na celino Nemčija. Peščena muha je vrsta komarja, ki leta neslišno. Najbolj dejavna je ob mraku in zori. Leta samo v temi in je podnevi ne srečamo. Živi v grmovnatem terenu, ne v pesku, kot bi sklepali po imenuKomar s pikom vbrizga leišmanijo v kri. Ta okuži bele krvničke, se v njih namnoži in z njimi potuje do notranjih organov vranica, jetra, bezgavke, kostni mozeg, tanko črevo. Pri obrambi organizma se tvorijo t.i. imunski kompleksi, ki se naložijo v ledvicah, sklepih, očeh, krvnih žilah.

Bolezen se kaže z drobnim prhljajem in vnetjem kože po obrazu, ušesih, ki se širi po telesu in ne srbi, Ko bolezen napreduje nastanejo hraste. Pes ima povečane bezgavke, kljub dobremu apetitu hujša, je otožen, pojavi se šepanje, povečano pitje vode, ki je znak odpovedi ledvic, vnetje oči, bruhanje, driska, pljučnica. Skratka, leišmanija lahko oponaša katerokoli bolezen v organizmu. Zato je zelo pomemben podatek, da veterinarju poveste tudi, če ste bili na potovanju v krajih ob morju.
Za boleznijo zbolijo psi, lisice, glodalci in ljudje. Inkubacijska doba je od 3-h mesecev do več let. Bolezen se lahko s psa na psa prenese tudi z izločki in s krvjo. Psica bolezen prenese na mladiče že v maternici.

Bolezen ni ozdravljiva. Okuženi psi morajo jemati zdravila, ki preprečujejo razmnoževanje leišmanije do konca življenja. Ko odpovejo ledvica, je bolezen smrtna.Kako preprečimo okužbo?

Zelo pomembno je, da sebe in psa zaščitimo z repelenti ovratnice in »spot on« produkti, ki so registrirani za peščeno muho. Za njih povprašajte svojega veterinarja. Ob mraku naj bodo psi v notranjih prostorih in ne na prostem.
Obstaja tudi cepivo CaniLeish, ki pa pri nas ni na voljo.

 

KUŽNI KAŠELJ-INFEKCIOZNI TRACHEOBRONHITIS

 

Gre za zelo nalezljivo respiratorno bolezen psov, ki jo povzroča več virusov (adenovirus, virus pasje kuge…), katerim pa se lahko pridružijo tudi bakterije       ( bordetella bronhiseptica…).

Bolezen lahko izzveni sama od sebe v roku 3 tednov.  Previdnost pa ni odveč predvsem pri nekaterih živalih kot so mladički in stari psi, kjer lahko bolezen napreduje v kronični bronhitis ali celo pljučnico.

Kužni kašelj se največkrat pojavi tam, kjer se zadržuje večja populacija psov-razstave, zavetišča…k izbruhu pa pripomorejo tudi slabe higienske razmere.

Prenaša se z izkašljanim zrakom, od okužbe do kliničnih znakov pa mine približno  4 dni. Prvi in najpomembnejši znak je suh, dražeč ter krčevit kašelj. V anamnezi lastniki kašelj opisujejo kot davljenje, včasih pa je lahko prisotno tudi bruhanje.

Kašelj lahko izzove pitje vode, povečanje aktivnosti ali nenadna sprememba temperature. Ponavadi je splošno stanje psa nespremenjeno, kar pomeni, da normalno jedo in so po večini živahni.  Zelo značilno za infekciozni tracheobronhitis je to, da lahko kašelj sprožimo s pritiskom na sapnik, ki je zelo občutljiv.

Kadar veterinar na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in nekaterih preiskav oceni, da gre za lažjo obliko obolenja, predpiše samo sirup za umirjanje kašlja ter vitaminsko podporo. Priporočljivo je, da ima kuža v času okrevanja na sporedu čim več mirovanja  ter da je izoliran od ostalih psov.

Kadar je stanje bolj resno, pa je potrebna terapija z antibiotiki.

Kot preventiva se izvaja cepljenje proti nalezljivim kužnim boleznim. Glede na to, da je bolezen skupek večih povzročiteljev, lahko v milejši obliki zbolijo tudi cepljeni psi.

 

Irena Bahovec, DVM

 

 

PASJA KUGA

Pasja kuga je izjemno  nalezljiva sistemska virusna bolezen psov, ki jo povzroča morbillivirus prizadene  pa celoten organizem.  Zadržuje se v izločkih bolnih živali prenaša pa se z neposrednim stikom ali po zraku.

Širijo ga lahko tudi ljudje, ki imajo stik z okuženim psom, predvsem pa je možnost okužbe večja na krajih kot so zavetišča, razstave (velika koncentracija psov). Najpogosteje se pojavi pri mladičih, starih med 3 do 6 meseci, dovzetni pa so tudi starejši psi.  Prognoza je pri mladičih zelo slaba.

Čas od okužbe do izbruha bolezni je prb.15 dni. Ko vstopi v organizem se najprej razmnožuje v limfatičnem tkivu dihalnega sistema, preide v kri in nato povzroči okužbo limfatičnih organov, dihalnega ter prebavnega sistema ter centralnega živčnega sistema.

Znaki bolezni so odvisni od starosti in odpornosti živali, največkrat pa opazimo depresijo, neješčnost, povišano telesno temperaturo, dehidracijo.

V napredovani obliki bolezni pa lahko virus prizadene dihala (kihanje, pljučnica, gnojni izcedek iz nosu), prebavila (bruhanje, driska), oči, (gnojni izcedek), živčni sistem (paralize posameznih mišic, mišični krči, kroženje živali, slepota), po trebuhu se na koži lahko pojavijo izpuščaji ter otrdelost poroženelega epitelija na smrčku in blazinicah.

Če bolezen odkrijemo dovolj zgodaj je pogosto ozdravljiva. Pacientu nudimo podporno terapijo- predvsem infuzijo, sredstva proti bruhanju in antibiotike.

Problem nastane, kadar je bolezen že tako napredovana, da se začnejo izražati živčni znaki. V takem primeru je mortalnost zelo visoka.

Najboljša zaščita in preventiva pred pasjo kugo je cepljenje mladičev v  8, 12 ter 16 tem tednu.

 

 

FIP ( MAČJI INFEKCIOZNI PERITONITIS)

 

Povzročitelj bolezni, ki se ponavadi konča s smrtnim izidom, je Corona virus. Prenaša se preko blata, žival pa se okuži preko inhalacije ali indigestije. FIP je bolj pogost na tistih mestih, kjer se zadržuje večje število živali ( zavetišča,…), okužene mačke pa so ponavadi mlajše od dveh let. Virus povzroči klinično sliko in bolezen pri le 10 % mačk, ki so seropozitivne. Pri ostalih , ki so brez kliničnih znakov pa je potrebno poskrbeti za okolje s čim manj stresa.

Ločimo dva biotipa : FECV se razmnožuje v enterocitih in povzroča atipično obolenje z drisko, FIPVpa je tisti, ki se replicira v makrofagih in povzroči sistemsko infekcijo.

Postavitev diagnoze je dokaj težavna, ker so znaki nespecifični. Ločimo MOKRO ter SUHO obliko. Pri mokri pride do nabiranja tekočine v abdomnu ali prsni votlini (ascites in hidrothorax) ter posledično oteženega dihanja, slabe ješčnosti, blage vročine, zlatenice, v abdomnu pa lahko čutimo maso. Suha oblika se kaže z milejšimi znaki: anoreksija, apatičnost, zlatenica, sprememba barve šarenice…1/3 mačk ima lahko tudi nevrološke znake kot je npr. nistagmus.

Na krvi se v 99% ugotovi limfopenija, lahko tudi anemija. V primeru nabiranja tekočine v abdomnu le-to testiramo na količino totalnih proteinov. Žal na trgu še ni testa, ki bi zanesljivo podprl diagnozo. Ponavadi se jo poda na podlagi klinične slike, krvnih parametrov, obdelavi tekočine ( v kolikor je prisotna), ter glede na prisotnost virusa.

Terapija je žal le simptomatska. Pri suhi obliki lahko s kortikosteroidi življenje podaljšamo za nekaj tednov. Lastnikom ponavadi svetujemo, da mački nudijo čim bolj mirno okolje in jih seznanimo s slabo prognozo.

 

Irena B. Javornik, DVM

 

 

SRČNA GLISTA

 

Dirofilaria immitis imenovana tudi srčna glista je parazit, ki najpogosteje zajeda psa, ni pa izključena invadiranost mačk, lisic, dihurjev in ljudi.

Okuženo območje pri nas je predvsem primorska Slovenija, zato je zelo pomembna preventiva.

Ker se bliža poletje in bo veliko kosmatincev »odpotovalo« na slovensko obalo, Istro ali Dalmacijo s svojimi lastniki, je dobro da  so le-ti informirani o bolezni.

Dirofilarija za prenos potrebuje vmesnega gostitelja- komarja. Z mesta pika komarja, parazit potuje po krvnem obtoku v obliki mikrofilarij vse do srca, kjer »živi« v desnem prekatu največkrat pa v večjih krvnih žilah . Tam se ličnika razvije do odraslega zajedalca, ki izleže nove mikrofilarije. Te potujejo v kri, kjer jih posesa komar in krog je sklenjen. Mikrofilarije  lahko v obtoku vztrajajo dve leti. Od infekcije psa pa do razvoja odrasle srčne gliste, ki povzroča klinične znake mine tudi do 7 mesecev.

Odrasle gliste zaradi številčnosti in velikosti (lahko dosežejo velikost do 35 cm) povzročajo razširitev srca in žil ter tudi zamašitve le teh.  

Klinične znake bolezni pri manjši invaziji lahko tudi spregledamo ker niso očitni,  pri velikem številu parazitov pa se pojavijo motnje v krvnem obtoku, možnost vnetja srčnih zaklopk in nastanka pljučne embolije ter na koncu odpoved srca.  

Lastniki opažajo izgubo teže, oteženo dihanje, otožnost, suh kašelj ali prisotnost krvi ter nabiranje tekočine v trebuhu.

Zaradi kliničnih znakov se ponavadi rentgensko slika prsni koš.

Srčno glisto lahko diagnosticiramo tako da odvzamemo kapljico periferne krvi ter pod mikroskopom iščemo razvojno obliko. Na voljo so tudi hitri testi, ki so sicer nekoliko dražji vendar lahko zelo hitro zanesljivo potrdimo diagnozo.

 

Zdravljenje je v začetnem stadiju uspešno, kasneje pa lahko zelo težavno.

Zato na tem mestu še enkrat poudarjamo pomembnost preventive. V veterinarskih ambulantah lahko dobite različne preparate: Stronghold, Interceptor, Milbemax...

 

NAJ BODO POČITNICE ZABAVNE!

Delovni čas Veterinarski center
Mateja PLEVNIK s.p.
Dežurni telefon:

Vsak delavnik
  od 08:00 do 12:00 in
  od 15:00 do 19:00
v soboto
  od 08:00 do 12:00
ob nedeljah in praznikih zaprto

ZAŽELJENO JE PREDHODNO NAROČANJE PO TELEFONU

Tovarniška cesta 10
si - 1370 logatec
 
T     01 756 41 67
F     01 756 41 69
E      info@vet-center.si

040 / 235 - 206
Na dežurni telefon nas lahko pokličete izven delovnega časa, ZA NUJNE PRIMERE: male živali.

031 / 663 - 669
ZA NUJNE PRIMERE: rejne živali

Vse pravice pridržane © 2004 - 2019 Mateja PLEVNIK s.p.
Pravno obvestilo | Varovanje osebnih podatkov | CMS | postavitev in gostovanje spletnih strani: Prolog d.o.o., Logatec